Inkluzivno izobraževanje

Vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov v večinskih vrtcih, osnovnih in srednjih šolah smo dolgo časa imenovali integracija. V zadnjih dvajsetih letih pa uporabljamo izraz inkluzivno izobraževanje. Razlika med tema vrstama izobraževanja je v tem, da se v procesu integracije od otroka oz. mladostnika s posebnimi potrebami pričakuje, da se bo prilagodil vrstnikom, načinu poučevanja in ocenjevanja znanja. V procesu inkluzivnega izobraževanja se od otroka oz. mladostnika s posebnimi potrebami prav tako pričakuje prilagajanje, prav tako pa se pričakuje od okolja vrstnikov, učiteljev in drugih strokovnih delavcev, da se bo prilagodilo potrebam otroka s posebnimi potrebami. O inkluziji pa ne moremo govoriti samo v izobraževanju. Če naj bo inkluzivno izobraževanje smiselno, moramo razviti tudi inkluzivno družbo takšno, ki bo v vseh vidikih vključevala osebe s takšnimi ali drugačnimi posebnimi potrebami.

Inkluzija temelji na dveh predpostavkah da smo vsi ljudje enaki in hkrati različni. Vsi moramo imeti enake možnosti, povsod je potrebno upoštevati naše različnosti in se jim prilagajati.

Razvoj inkluzivne, vključujoče družbe je proces, ki se je pričel prav s spremembami na področju vzgoje in izobraževanja. Cilj inkluzivnega izobraževanja je vsem otrokom zagotoviti zanje najbolj primerna šolska okolja, in sicer taka, v katerih se bodo dobro počutili in se razvijali na najboljše možne načine.

Za zagotavljanje resnično inkluzivnega okolja, morajo biti strokovni delavci VIZ ustrezno usposobljeni, poznati morajo potrebe otrok s posebnimi potrebami, metode in pristope za delo z njimi, razumeti morajo, katere prilagoditve potrebuje posamezen otrok s posebnimi potrebami in zakaj prav te. Zagotoviti je potrebno ustrezne tehnične pripomočke in ustrezno prilagoditi okolje (učilnice in druge prostore, dostope ipd.). Zelo je pomembno, da tudi vrstniki otroka s posebnimi potrebami razumejo, kakšne so njegove potrebe in kaj lahko storijo, da se bo med njimi dobro počutil. Vse to so zahteve, ki jih nikakor ni lahko izpolniti in zahtevajo multidisciplinaren in timski pristop.

Tudi kadar otroku s posebnimi potrebami lahko zagotovimo popolnoma vključujoče izobraževanje, ni nujno, da bo to za njega najprimernejše okolje, v katerem bo najbolje napredoval. Še dalje je potrebno razvijati kvalitetne oblike bolj prilagojenih oblik izobraževanja.

 

Viri:

  • Inkluzija in inkluzivnost: model nudenja pomoči učiteljem pri delu z dijaki s posebnimi potrebami, ki so integrirani v redne oddelke / uredil Dušan Rutar. Ljubljana: Center RS za poklicno izobraževanje, 2010

Naročite se na novice